Čez dan uglašuje klavirje, ponoči vlamlja v sefe

Leo: K Tonu zločina sta me v resnici pritegnili dve stvari, no, pravzaprav tri. Ena od njih je bil, iskreno, gospod Hoffman tukaj. Ko sem prebral scenarij, sem takoj vedel, da je to film, ki bi si ga tudi sam želel ogledati. To me je v hipu pritegnilo – če vem, da bi si film želel ogledati, me takoj pritegne. Potem pa še Nikijev lik, bolečina in trpljenje, ki ju vsak dan prenaša; do njega sem čutil veliko sočutja. In potem še vprašanje, ki ga je želel zastaviti Daniel (Roher, režiser, op. p.): »Če ti vzamejo strast, talent in tisto, zaradi česar čutiš, da si ti – kdo si potem?« To se mi je zdelo res zelo zanimivo vprašanje. To so bile zame te tri stvari.

Ton zločina Niki White (Leo Woodall) je nadarjen uglaševalec klavirjev z izjemno redko okvaro sluha, zaradi katere je vsak glasnejši zvok zanj boleč, a ob tem ima popoln posluh in sposobnost zaznavanja najmanjših mehanskih nihanj. Dela kot vajenec pri svojem ostarelem in malo ekscentričnem mentorju Harryju Horowitzu (Dustin Hoffman). Ko se znajdeta v hudih finančnih in zdravstvenih škripcih, Niki spozna, da lahko zaradi svojega izostrenega sluha sliši premikanje mehanizma v trezorjih. Njegova natančnost pri uglaševanju klavirjev se izkaže za popolno veščino pri odklepan­ju sefov, s čimer nehote zaide v podzemni svet kriminala.

Dustin: Prvič v več kot 50 letih tega poklica se mi je zgodilo, da je nekdo pristopil k meni in rekel: »To sem napisal za vas.« Rekel sem: »Saj se vendar ne poznava.« On pa: »Vem, da igrate klavir.« In še: »Gledal sem vaše filme in želel sem nekaj napisati za vas. Zato me zanima, ali bi sodelovali.« Bil sem v Londonu, prebral sem scenarij in moram reči – mislim, da se Leo strinja –, da je bilo prvič, da sem bral scenarij nekoga, ki še nikoli prej ni napisal scenarija. Ne samo to, na koncu je sestavil še igralsko zasedbo in sam izbral ekipo. Imeti ob sebi nekoga takšnega je edinstvena izkušnja. Torej, bil sem v Londonu, bil sem zainteresiran in on je na lastne stroške priletel v London. Pogovorila sva se in preživel je čas z ljudmi, ki v resnici počnejo to, s čimer naj bi se preživljali v filmu. Ne le nekaj dni, dejansko je več mesecev preživel z uglaševalci klavirja. Povedal sem mu, da se je zelo težko preživljati kot klasični pianist, še težje pa je, če si uglaševalec klavirjev in nisi tako dober kot tisti, ki od tega živijo. Mnogi so zelo zelo dobri – a vseeno od tega ne morejo živeti. Eden od uglaševalcev, na katerega me je opozoril Daniel, je rekel nekaj, česar v več kot 50 letih tega dela še nikoli nisem slišal oziroma se tega nisem zavedal: »Mislim, da ima vsak klavir dušo.