Kjer se javnost slepi z iluzijo o ideološko neopredeljenih sodnikih

Hvaležen sem dr. Bugariču, da je (zdaj že drugič v letu dni) v svoji kolumni »obudil od mrtvih« moje staro prizadevanje za ideološko-politično uravnoteženost ustavnega sodišča. V zadnjem letu sta to podprla tudi dr. Jan Spruk in dr. Andraž Zidar, hvala tudi njima – toda politike, leve in desne, zanima samo, kako »osvojiti« ustavno sodišče zase, nič drugega. Kljub svarilni izkušnji iz ZDA, kam lahko to pripelje. Naj mi bo ob tem dovoljeno pojasniti, za kaj se v resnici zavzemam – da ne bi zlasti mlajši bralci iz Bugaričeve kratke omembe te zapletene problematike dobili o tem napačnega vtisa.

Ne zavzemam se namreč za tisto, kar je Bugarič označil kot »znano in drugod preizkušeno rešitev« zoper porušenje ideološkega ravnotežja na ustavnem sodišču (porušenje? – saj tega ravnotežja nikoli ni bilo!): tako, da različni organi vsakih nekaj let imenujejo enega ali dva sodnika, »ne glede na to, kdo je na oblasti«. Ta »znana in preizkušena rešitev« je namreč popolna loterija – rezultat je povsem naključen, nepredvidljiv. V nasprotju s tem se sam zavzemam za zavestno, ustavno zapovedano stremljenje k ideološko-politični uravnoteženosti ustavnega sodišča, brez katere institucija ustavnega sodišča postane le še eno orodje v političnem boju med levico in desnico.

Za daleč najboljšo rešitev v tej smeri res štejem edinstveni nemški sistem parnega števila ustavnih sodnikov, kjer naj do ideološko-političnega preglasovanja praviloma sploh ne bi moglo priti. Sistem je bil na začetku (po propadu nacizma) namreč zastavljen na načelu: štirje rdeči (SPD) sodniki in štirje črni (CDU/CSU) sodniki. V nemški ustavi o tem sicer ne piše sploh nič, le zahtevana dvotretjinska večina za izvolitev ustavnega sodnika omogoča (in sili) politične stranke k temu, da sklenejo dogovor, lahko tudi nepisan, o tem, kako to večino skupaj dosegati. Ko so se v nemških vladah kasneje poleg rdečih in črnih pojavili tudi zeleni, plavi (liberalci) in drugi, je bilo ta politični dogovor seveda treba malo spremeniti oziroma drugače razumeti, a je vse doslej vendarle prav dobro deloval. Tudi nemški sistem sicer ne rešuje zadovoljivo čisto vseh možnih problemov, ki jih življenje prinaša – le še najbolj uspešen pri tem je doslej bil. Ali bo preživel tudi vzpon skrajne desnice (AfD), bomo pa še videli. Doslej »njenih« sodnikov v nemškem ustavnem sodišču še ni bilo.

Nemškega sistema torej ne idealiziram in že nekaj časa poudarjam, da je politična uravnoteženost možna tudi pri devetih ustavnih sodnikih (4: 4 in en nevtralen ali »nihajoči« sodnik ali 3: 3: 3 in podobno). Da bi to lahko v praksi dosegli (če bi s