Slovenci smo dosegli uspehe, o katerih večji narodi le sanjajo

Ne razumem, zakaj se prepiramo o naši polpretekli zgodovini in rušimo njene spomenike, ko pa smo v njej dosegli tolikšne uspehe, da drugi, mnogo večji narodi o takih uspehih lahko le sanjajo. Poskušal bom v tem delu naše zgodovine na kratko opozoriti na njene pozitivne strani. V ta namen jo bom razdelil na tri razvojna obdobja.

Prvo razvojno obdobje obsega čas od konca prve svetovne vojne do leta 1941. V tem obdobju smo prelomili s tisočletno nadoblastjo Habsburžanov oziroma Avstrije in Avstro-Ogrske ter skupaj z drugimi južnoslovanskimi narodi ustanovili Jugoslavijo, v kateri smo dobili, na sicer zelo okrnjenem slovenskem ozemlju, popolno kulturno avtonomijo.

V drugem razvojnem obdobju, ki obsega čas od druge svetovne vojne do večstrankarskih volitev leta 1990, smo zmagali v drugi svetovni vojni in s priključitvijo Slovenskega primorja povečali slovensko ozemlje skoraj za tretjino. Prelomili smo z Dravsko banovino, v kateri je banska uprava imela le nekaj proračunskih pristojnosti, Slovenci pa smo bili opredeljeni kot eno od plemen enotnega jugoslovanskega naroda. Namesto te smo ustanovili Republiko Slovenijo z vsemi atributi državnosti. Med drugim je bila v ustavi zapisana pravica do samoodločbe slovenskega naroda, vključno s pravico do odcepitve. Izvedli smo razlastitev tujih grofov in veleposestnikov, ki je pomenila konec tisočletnega tujega gospostva nad slovensko zemljo in slovenskim življem. Dr. Aleksander Bajt, ki se s komunisti ni razumel, je kljub temu v Delu zapisal, da je največja vrednota in dota komunistov to, da so v samostojno Slovenijo prenesli kot solza čisto lastništvo nad nacionalnim gospodarstvom.

Obračunali smo z nemčurji in nemškutarji, ki so častili nemški jezik in »višjo« nemško kulturo ter omalovaževali slovenski jezik in slovensko kulturo. Ko sem leta 1996 prebiral Slovenski spominski zbornik (iz leta 1940), me je osupnil podatek, da so leta 1938 javne knjižnice v Ljubljani in Mariboru na dom izposodile skupno 334.680 knjig. Od tega jih je bilo le 42,8 odstotka v slovenskem jeziku, kar 51,7 odstotka v nemškem in 5,5 odstotka v ostalih jezikih. Seveda me je zanimalo, kakšno je bilo stanje bralne kulture ob koncu komunističnega obdobja. Uspelo mi je dobiti letni poročili ljubljanske in mariborske knjižnice za leto 1995, iz katerih je bilo razvidno, da je tega leta bilo na dom izposojenih 3.475.359 knjig. Od tega jih je bilo 92,3 odstotka v slovenskem jeziku, 1,2 odstotka v nemškem in 6,5 odstotka v ostalih jezikih.

Te in druge podobne spremembe je bilo možno izvesti le z radikalnimi metodami, pri katerih je prihajalo do kršit