Nominiranci za kresnika: Pisanje se začne z opazovanjem

Poleg kritičark Izabelle Rajh, ­Danijele Sitar, Maše Mramor, ­Nastje Uršule Virk, Eve Ule, Brine Jerko,­ Nejke Jevšek in Mije ­Suljanović se tokrat za nagrado mlado pero potegujejo še avtorji Luka Školč, Lara Božak, Julija Lukovnjak, Lučka Neža Peterlin, Mila Kodrič Cizerl, Iva Štefanija Šlosar, Nika Šoštarič in Alen Golež.­ Ob 36. kresniku bomo nagrado podelili petič. V Švicariji,­ kjer bo podelitev, bodo zanj v igri romani Ajde Bračič, Romana Rozine, Vesne Lemaić, Agate ­Tomažič in Irene Svetek.

Pisateljske poti avtorjev Kresničevja, Trafikanta, Obraza, Ušabtija in Tam, kjer plešejo tulipani so različne. Večina jih je debitirala s knjižnimi objavami kratke proze. Rozina je denimo v leposlovje vstopil pozno, pred tem pa je že pisal drugačne knjige, z Agato Tomažič prihajata iz novinarskih vod, Ajda Bračič in Vesna Lemaić sta navdušili že s prvencema, Irena Svetek pa je v zadnjih letih dobila vzdevek kraljica slovenske kriminalke. Kako se lotevajo pisanja in kaj bi pri tem svetovali nadobudnim mlajšim kolegom?

Da pisanje steče, me mora najprej nekaj vznemiriti, pograbiti. Na to, kdaj se bo to zgodilo, nimam nobenega vpliva. Ta vmesni čas je poln negotovosti, vsakič znova sta potrebna potrpežljivost in opazovanje. Ego na splošno pripomore k temu, da manj dvomiš vase. A če je prevelik, te oddalji od preizpraševanja, zoži tvoj zorni kot in ukine možne perspektive. Določena mera samokritike te obvaruje pred prenapihnjenostjo, ki je včasih naravnost komična. Pisanje ni samo to, kar se meni zdi, menim, da je boljše, če sloni na razumevanju družbenih razmerij moči.

Vedno sem verjela, da se pisanje začne z opazovanjem. Pisatelj je po svoje nekakšen profesionalni radovednež, ki si ne more pomagati, da ne bi poslušal pogovorov in vedno opazoval ljudi, saj ga zanima, kaj se skriva za na videz običajnimi življenji. Mladim piscem bi svetovala, naj veliko berejo, še bolj pomembno pa je, da ohranijo svoj glas in se ne obremenjujejo preveč s tem, ali je njihovo pisanje dovolj dobro. Pomembneje je, da je iskreno. Pisanja se učimo s pisanjem, tako kot se hoje učimo s hojo. Včasih je največji pogum preprosto to, da napišemo prvi stavek in ­nadaljujemo.

Miha Kovač je v knjigi Od katedrale do palačinke: tisk, branje in znanje v digitalni družbi že pred več kot desetletjem opozarjal, da bo v prihodnosti več pisateljev kot bralcev, in za šalo dodal, da bo vzniknil poklic literarnih gejš. Ustrežljive dame da bodo piscem pihale na dušo z recitiranjem odlomkov iz njihovih knjig in vsesplošnim blagrovanjem. Njegova prerokba žal ni napačna, le da bi danes morda potrebovali tudi