Rabutanje

Osem let nazaj smo na našem malem vrtu posadili češnjo. Punci sta bili še majhni in bil je praznik, kakor vselej, kadar je pri nas kaj novega. Fanči, smo ji rekli. V prvih letih smo bili navdušeni, kako je rasla in se debelila, kasneje pa upali, da bo dala tudi kaj od sebe. Pa nič. Ali so jo zdelale uši in se je čisto skremžila, ali pa jo je aprila, ko je najlepše cvetela, doletela pozeba. Kvečjemu smo lahko dali češnjo na torto, ko ima junija starejša rojstni dan, če je le niso okljuvali vrabci.

No, preventivni ukrepi in naklonjenost vremena so letos obrodili sadove. Dobesedno. Fanči je v teh dneh polna češenj, na tisoče jih je. Lepo rdečih. V šopih. Kot se je izkazalo, celo hrustavk, ta najboljših debelušk. Ker ima »madame F« že prek štiri metre in so najlepše malo višje, sem se danes odločil prvič povzpeti nanjo. Tam skrit v krošnji sem jih začel zobati. Bile so fantastične, ampak nekaj je manjkalo. Seveda, najslajši sadeži so prepovedani.

To me je vrnilo nazaj, tja v pozna osemdeseta, ko smo kot najstniška »banda« hodili iz šole po urejenih uličicah do našega blokovskega naselja. Marsikatera hiša je imela lepo češnjo in vsem je bila na jeziku ista beseda: rabutanje. Kako smo se zapodili po vejah in celo vejičicah, tvegali vsaj zvin udov, da smo prišli do najbolj rdečih, najbolj okusnih. Tam smo se mastili, se obmetavali s peškami, a morali biti čim bolj tiho, da nas gospodar ne zasači. Včasih smo naleteli na kakšnega, s katerim res ni bilo dobro zobati češenj. Eden od prijateljev je dobil v stegno celo metek iz zračne puške.

Rabutanje je kmalu postala obsesija, adrenalin. Še dobro, da se ene sorte zgodnje, druge pozne in tako je plenilski pohod trajal skoraj ves mesec. Enkrat smo šli mimo hiše mojega starega očeta in stare mame (v Celju nismo imeli babic in dedkov), ki je imel krasno češnjo. Kamor gre bik, naj gre še štrik. Tudi sam sem rabutal na domači češnji. In ko je ata Ivan, postava stare šole, priletel skozi vrata, sem bežal z vrstniki in se skrival, da me ne bi prepoznal. Ista češnja, ob katero je ata Ivan prislonil neskončno »lojtro« in me gor poslal s košaro in kavljem ter zabičal, naj se ne vrnem, dokler ne bo polna. Tudi žvižgati sem moral, da bo jasno, da ne uživam ...

Nazaj v prihodnost. Fanči se že nekaj dni bohoti sredi vasi, v kateri je veliko nadobudnih šolarjev, celo v naši ulici jih je precej. A se ne zgodi, da bi zalotil kakšnega »falota« na njej, ko se pripeljem iz službe. Kakšna škoda. Sem že razmišljal, da bi na parkirišče postavil tablo z napisom: RABUTANJE DOVOLJENO! No, potem ne bi bilo rabutanje. Kakor koli, morda pa v